Do konca 20. stoletja se je izobraževalna komunikacija med učiteljem in udeležencem izobraževanja na daljavo izvajala pretežno dopisno – s pisanimi in tiskanimi gradivi. Za takšno izobraževanje se je uporabljal izraz dopisno izobraževanje (angl. correspondence education). Izraz izobraževanje na daljavo (angl. distance education) se je v pedagoški literaturi pojavil, zaradi vse pogostejša uporabe drugih medijev, na začetku 1970. let. Praktično pa se je uveljavil šele leta 1982, ko se je Mednarodni svet za dopisno izobraževanje preimenoval v Mednarodni svet za izobraževanje na daljavo (angl.International Council for Distance Education). 

Nadaljnji razvoj izobraževanja na daljavo je, podobno kot vsi drugi tehnični dosežki in vsa družbena gibanja, sledil razmišljanjem in vedenjskim vzorcem avtorjev in uporabnikov v povezavi s tehnologijo, ki je bila takrat na voljo. To je še posebej razumljivo, saj se za premostitev razdalje med učiteljem in udeležencem uporablja različna tehnologija. Izobraževanje na daljavo je tako prešlo pet razvojnih generacij. 

• Prva generacija je opredeljena z dominantno vlogo tiskanega medija in slabo učno komunikacijo med učiteljem in udeležencem. Pogosto vključuje tutorja, ki udeležencu pomaga pri učenju, vendar ni vpet v ocenjevanje njegovega znanja. Značilna oblika te generacije je dopisno izobraževanje.
  

• Drugo generacijo opredeljuje uporaba več različnih medijev npr. tisk, video in avdio. Izobraževanje temelji na učnih gradivih, ki so izdelana posebej za to izobraževanje, in drugih nenamenskih gradivih npr. knjige, revije, časopisi, radijske in televizijske oddaje. Tudi v tej generaciji je pogosto prisoten tutor, ki udeležencu svetuje in pomaga. Značilna oblika te generacije je šolska televizija.
  

• Tretja generacija temelji na dvosmernih, sinhronih videokonferencah. Uporablja se predvsem zaradi odsotnosti predavatelja, ne pa udeležencev, kar je običajno pri drugih oblikah. Je ekonomsko manj učinkovita in ne omogoča prilagajanja posameznim udeležencem.
  

• Četrta generacija je fleksibilno izobraževanje, ki temelji na asinhroni komunikaciji prek spleta. Ta tehnologija omogoča intenzivno učno interakcijo med učiteljem in udeležencem ter med samimi udeleženci, udeleženci pa lahko pridobivajo znanje kjerkoli in kadarkoli. To generacijo se pogosto imenuje tudi e-izobraževanje.
  

• Peta generacija je še v nastajanju. Temelji na socialnih omrežjih, virtualni realnosti in uporabi multimedijskih programskih orodij. 
  

Uporabljeni model izobraževanja na daljavo sodi v četrto generacijo, vključeni so elementi pete generacije.